tf

hm. hotla sem se mau naposlusat melodromovcev (pred današnjim koncertom v kudu) ampak ne najdem cdja. zgleda da bo treba jutr novega kupit

ljubo doma

vubidubi, I’m back!!! pot domov se je mau vlekla, z barbi sva pridno štele kilometre¹ - od verone dalje se mi je zdel da sem itak že doma, ampak še vseen ne čist ² hajlajti poti pa so bili: foie gras na večerji z barbarinimi starši blizu montpellieja, avtocestno flirtanje s slovenskimi tovornjakarji (v španiji nisva vidle sploh nobenega, zato sva se prvega v franciji iskreno razveselile, pol nekje od verone dalje pa sva ble že presenečene, če je bla kakšna druga tablica), par pivov in temu vzporeden pogovor v enem lokalu v pavii kamor sva se zatekle iz kampa polnega komarjev (šotor res že postaviva v 2 minutah ampak te male svinje so naju tudi v tem kratkem času konkreto pojedle, še zdej se praskam), en prijazen italijanski gostilničar ki je posebej za naju skuhu super pašto v času ko je bila kuhinja zaprta (mmmmm, res je bla dobra), pol pa končno SLO! :)  vse je blo zeleno…. in do tega trenutka se nisem zavedala kako sem to pogrešala…

doma sem končno polupčkala moje, belči pa sem še počohala³ in se sprehodila po hiši….vse je isto, samo mojo sobo so porabli za odlagališče vsega in svašta, sam sej ni blo kej dost drgač kot ponavadi (rabm novo, večjo sobo!). sem pa en dan preden sem prišla domov sanjala trampolin in kok lepo bi ga blo postavit, pol pa pridem dam in vidim po par letih na vrtu spet trampolin - če se komu zahoče ste vljudno vabljeni

moja miška piška zgleda kul, edino mal bolj mirna je, ampak nebi rekla da je z njo kej narobe… upam da me ma še rada, dons sem jo namreč kopala ker ponoč skor nisem mogla spat od smradu moji dragi starši so ji v moji odsotnosti namenili samo 2 čista dneva….pomoje to delajo zanalašč, da bi sam mene povezovala s tem njej tako priljubljenim opravilom

fotka sicer ni od danes, je pa zgledala isto žalostno in strto, pa tudi cvilila je kot hudič

pišite mi, kličite me, spet sem doma če pa nič drugega pa se vidimo na trnfestu ane?

1. in sva prišle čez 7000 [↩]
2. in again, vleklo se je [↩]
3. tudi lulanju se nisme izognila [↩]

v sredo ali pa četrtek prihajam domov!!!! :D

zdravo spet, tale moj premor od bloga je biu zdej kar dolg, ampak glede na odzive se mi zdi da itak ni noben opazu

počasi se zaključuje moja španska epizoda, ta mesec je biu fantastičen, pa hkrati tut zelo naporen, v zadnjih 14 dneh smo naredili več kot 4500 km z mikijem, in tekel je kot namazan. nekatere kraje sem videla prvič, kakšne pa (z veseljem) ponovno, ugotovila sem da španija ni samo puščava¹, drugače pa smo se potikali po valencii, granadi, barceloni, bilbaotu, san sebastianu, las lagunas, pri violeti doma, večeri pa so bili posvečeni 100in1 “poslovilni” zabavi….

nezapisanega je ostalo še veliko, ampak moram nazaj pakirat, da me naujo moje ČT² punce kregale (ker sem jih poslala v šopink da bi lohk v meru spakerala), kup nespakeranih stvari pa se itak veča iz minute v minuto in resno me skrbi kam bomo vse to spravili v avto, ampak da pa kej nabi vzela domov pa itak da ne

p.s. komad razen naslova nima namena ničesar povedat, razen da so pop dizajn zakon

p.s.2 dons je anjevo, sam tok v vednost

1. tuki ciljam predvsem na pais vasco [↩]
2. črna tim [↩]

happy ending in nov začetek oz. kok mehnikov je potrebnih da ugotoviš da je narobe najbolj banalna stvar na avtu?!?

hola amigos!Spet Iva tu. Zaj me je Anja postavla za kompjuterček, češ da naj nadaljujem našo avanturo z Mikijom (naš avto, za tiste ki ne vejo). Torej…

Končala sem tam, ko smo Mikija pustili pri Florenu in šle k Anji. No, v ponedeljek smo zvedle da bodo avto zrihtali in po par dnevih siest smo se v sredo odpravile na pot po avto. Najprej je zmanjkalo kart za direkten vlak do Castellon de la plana, kjer je bil avto. Zato smo sprejele načrt, da se odpravimo do Albaceteja, kjer začasno prebiva Barbara (pri Marcelinotu) in probamo tam nekje prespat. Nek Marcelinotov kolega se je predtem širokoustil, da lahko prespimo pri njem itd., zato smo ga zgrable za besedo in dečkotu (Jebaču v nadaljevanje) ni preostalo drugega, kot da nas odpelje domov. Ta dom je bil okoli 20km vkraj od Albaceteja in mu lahko upravičeno rečemo španska vas (Aja, pozabla sem povedat, da smo mogle tam neki prespat, ker smo šele naslednji dan meli bus do Mikija). Torej…ta španska vas se je izkazala za pomembno (čeprav je ni na zemljevidu), saj v njej prebiva (oziroma si gradi hišo in ima tam starše) fuzbaler Barcelone - Inesta. Žal nam ga ni uspelo videt, čeprav je naš jebač neke na blef obljubljal. No, to noč nam je Jebač na žaru spekel jagnjetino, panceto in goveje zrezke, nas lepo pogostil in prespale smo v taki stari španski bajti (po dve smo imele svojo sobo). Zraven hrane smo malo tudi popili in naš Jebač se je izkazal za vaškega pripovedovalca anekdot. Sicer nismo skoraj nič razumele, ampak smešen je bil že način njegovega govora. Razumele smo samo, ko je razlagal kak njegova mati ščije v porcelanasto kahlo, kadar so pri njem punce in jo (svojo mater) on zaklene v sobo (jea vraight). …

Naslednji dan nas jebač pelje na zajterk in na bus. Pridemo v Valencio, prestopimo na bus za Castellon de la plana in končno pridemo do mikija. Kak smo ble srečne. Stric nam odpre haubo in pokaže, da je zamenjal nek del tam pri motorju in skasira 240 evrov za vleko in 100 evrov za popravilo ter oblubi, da bo zaj vse vredi. In se srečne odpeljemo proti Valenciji, kjer sma si jaz in Nina pogledale muzej Oceanografico (no, ni muzej…je akvarij taki ful vlki z vsem možnim), Anja in Barbi pa sta šle v neki kino, mislim da 3d al neke. Po napornem dnevu smo si poiskale en kamp in prespale do jutra. Vmes se nam je uspelo celo malo zmočit v morju (Anja in Nina sta ble bolj pogumne, kot jaz in barbi) in spit par pivic. Naslednji dan smo se še odpravile v valencijo, v mesto in si ogledale par znamenitosti. Popoldne smo se odpravile proti domu. Tukaj so se stvari spet zakomplicirale. Miki je spet dobo rahel epileptični napad in spet smo stali na avtocesti. Hvalabogi je bil zraven nek motel - hotel varjanta, saj je bla ura že osem zvečer in petek in in itak mehaniki več niso delali (čeprav je bil Miki ravno na poti od mehanika, kar nam je vsem jasno, aneda). Medzmes so neki strici pogledavali pod našo havbo, se nam smejali in nas spraševali že nam dobro znana vprašanja v stilu: Pa ste tankale?(ja ne!!!) Mate dovolj bencina? Ste tankale pravi bencin? - Res je da smo 4 ženske, ampak com on!!!!

No, pol smo prespale tam v motelu in plan je bil naslednje jutro it do mehanika par km vkraj (saj smo po izkušnjah sodeč predvidevale da bo miki do tja še zmogel). Ja, miki se je vstavil 2km vkraj od motela in postopek nam je bil že znan. Anja kliče v motel za številko od vleke in po uri pa pol čakanja ta celo pride. Medtem smo imele dovol jčasa, da si raztegnemo armaflexe ob robu odstavnega pasa in čakamo. Zakaj ne bi spet izkoristili časa za ženska opravila. Tokrat smo si populile dlake na nogah in ena izmed nas celo bikini predel (nisem bla jaz, ne Nina, ne Anja). Mogoče smo zgledale veri girly, ampak ko si to doživel že 100x, živčnost na avtocesti izgine in moraš se z nečem zaposlit. Skoraj nas niso več motil 150km na uro mimo švigajoči avti in kamijonarji ki morajo potrobit. Vedno.

In pride avtovleka, naloži avto in nas seveda spet hoče peljat v stilu dve z njim v kabini, dve zadi v avtu! Kaj tem ljudem ni jasno!!! Ko nismo pristale na to (claro) je poklical kolega, da nas pride iskat in zapelje do mehanika, kamor bo on odpeljal mikija. In smo pristale še v eni tipični španski vasici (fraza španska vas za nas zdaj ne zveni več tako frazemsko). Tam so strici mehaniki ugotovili, kaj je res narobe z avtom.

Problem je torej ta, da je elastika, ki je pritrjena na pokrovček za tank preveč tesnila in ni dovolj zraka prihajalo v tank. Tega je zato stisnlo skup (vakuum) in bencin ni mogo normalno prit do tam, ko bi mogo (ženska razlaga - tak so oni nam razlagali). Čisto izzi finta, ne? Oni so pol sneli to elastiko (slikica še pride) in nardili nekaj, da dovaja več zraka.?. Pol so avto še stestirali in medtem, ko smo me ble na kavici v bližnji gostilni, se je en model fural mimo z našim avtom. Ko je blo to zrihtano, pa smo še ves cajt do sieste preživele tam v delavnici, saj so se strici tolko potrudli, da so probali dobit fax od naše zavarovalnice, da nam ni blo treba plačat vleke (140evrov). Birokratski postopki pa vsi vemo kako grejo. Kličeš enega, reče da morš poklicat drugega itd. 4ure smo vsi tam čakali da je Triglav faxiral nekaj AMZSju, AMZS taisto stvar neki španski zavarovalnci in ta šele faxira to zadevo tem našim mehanikom. Zmes je steklo kr nekaj dragih mednarodnih impulzov, živčkov in potrpljenja. Nazadnje se je stvar rešla, nismo rable plačat vleke in in odpeljale smo mikija v obljubljeno deželo - Ciudad Real.

In dragi bralci tega bloga, ne boste mi verjeli, toda Miki je prišel do CR.

Barbi mu je že prej v motelu, kjer smo prespale kupila eno darilo za vzpodbudo - nalepko čarovnico za odzadaj nalepit na njegovo rito. Pred tem obrednim dejanjem (nalepitev čarovnice) smo Mikija pri mehaniku še rahlo očedile (itak smo mele cajta ko muh (saj teh je blo vedno povsod preveč)) in mu podarile darilo (dobil je tudi majhni govor, ja.).

No zaj smo v CR in baje da se pripravlja okusna večerja (home made pizza), potem pa nekaj alkoholnih posladkov.

Zaenkrat je to vse od mene, dragi bralci. Jutri je nov dan in mi odhajamo v mesto Hipijev (Granada).

Bodite lepo pozdravljeni in se še kaj beremo.

P.S. pozdravlam vse ki me poznajo in berejo ta blog (zdravo Veno in mogoče še kdo).

avtovleka po zahodni evropi

to objavo je napisala iva na hitro v mejlu, jst pa samo kopipejstam…

Prispele smo koncno.Ciudad Real je kul. Anja ma ful vlki flat, kot da bi se po hotelu šeto, v bistvu….

No pa naj začnem z zgodbo našega road tripa….
Dan ena.
Odpravimo se na pot, z nino sma ful vesele, da ma Barbi GPS.Ful zanimiva naprava. No ….težave se začnejo, ko prečkamo italijansko mejo in se spravimo na avtocesto. Nekje po 150ih km vožnje začne avto ful rukat in gas več ne prime, prižgeta se lučki za akumolator in olje (avto je bil prejšnji dan servisiran, kr je bratranec od barbi mehanik in je vse porihto). Zapeljemo na odstavni pas in barbi kliče domov. Probamo avto vžgat, vse kul, avto normalno gre dalje. Vozimo počasi in zadeva se ponovi. Zapeljemo na nekakšno malo postojankico in pogledamo (ja tri ženske) pod havbo. Olje kul, akumolator kul….Htele smo vprašat kakega strica kaj bi lahko blo, pa itak so bli sami italjani z NIČ znanja angleščine. Pol do nas pristopi en stric - italijan in me probamo razložit kaj je narobe. Stric se vsede in avto vžge. Ja, itak. Kak razložit italjanu da zdaj dela, čez kilometer ali več bo pa spet nehal. In stric misli da je rešo zadevo. Nič, me se spet odpeljemo dalje z namenom da se vstavimo na neki pumpi in tam povprašamo. Oni stric se vozi za nami in nam itak spet začne rukat avto itd. Stojimo spet ob avtocesti. Stric se vstavi pred nami in Barbi s pomočjo svoje kolegice ki zna italjansko proba kontaktirat z njim. Razloži nam, da bo šel na SOS telefon poklicat avtovleko, ki bo stala 200evrov in nas bo pelala k mehaniku. Ok.Kaj nam drugega preostane.15 min za tem pride avto, ki zavaruje območje z nekimi znaki in z nami počaka avtovleko, ki pride v naslednjih 15ih min. Stric naloži avto, nam reče andjamo in že smo sedele v kabinici natlačene vse tri. Pelje nas 24 km v neko mesto, kjer naj bi bil mehanik. Tam se izkaže, da je on sam mehanik in nam v 20min. popravi avto. Vse skup z avtovleko je stalo 120 evrov. Baje je bla finta v pumpici za bencin, ki se bi naj staknila. Barbin bratranec je reko, da je tip kao ful hitro skužo težavo. No, in smo šli dalje. GPS nas je vodo nazaj na avtocesto in kot rečeno smo se odločle da prenočimo v San Remu. Tam najdemo en kamp za 47 evrov na noč za vse skup. Super. Teta v kampu, je bla prva italjanka, ki je dobro znala angleško. Tam spimo in se ob 5h zbudimo, da bomo ja čimprej pri anji. Po Garminu sodeč že okoli desetih zvečer. In je šlo. Čez francijo se je blo zabavno vozit, ful smešne cestninske postaje, ko mečeš v neko vlko košaro kovance. Pol pridemo v španijo in tudi gre. Nekje 450 km pred ciljem avto začne spet rukat ampak nekak še zdrži en cajt, pol se pa dokončno ustavi. Mislile smo da bo postopek isti kot pri italjanih. Ker ni blo zraven SOS telefona smo klicale mednarodno št. za klic v silo 112. Po dvajsetih min. prevezovanja in 30ih minutah čakanja avtovleke in spet - ko še nikoga ni blo smo spet klicale - prevezovanja, barbi zgubi živce in na cesti vstavla avte. Medtem, ko meni teta v telefon govori koga naj pokličem in kaj ona ne more nardit, je barbi vstavla enga strica. Ful prijazen. Neki delavec, ki je znal par osnov angl. Da smo se lahko sporazumeli, je on poklico, kolega, ki je iz avstralije in zna angleško. Stric pol kliče pomoč in po 10ih min. ugotovi, da ena avtovleka iz enega mesta sploh ne vleče dol iz avtoceste, druga avtovleka pa se ni javla. Torej kaj storit. Ker smo stale tam že uro 45 je avto zgleja prišo rahlo k sebi in vžgal. Stric je reko, da naj vozimo za njim, da je 5km vkraj mehanik. In smo šli. Itak je bla ura že devet zvečer in niso bli več odprti. Stric nam pokaže, ki so mehaniki, nato se peljemo za njim 1km dalje, kjer je bil nek hotel (aja, to je bla bol neka zakotna vasica varjanta). Stric gre z nami v hotel in se zmeni z onimi v recepciji, ker tam nihče razen dveh gostov ni znal angleško. Dobimo sobo za 72evrov za vse tri, nasledni dan pa bi naj šle do mehanika. Stricu se ful zahvalimo, mu hočemo dat 20evrov, noče vzet, pa mu damo nekega pliškota za srečo. Hvalabogu je soba bla ful fajn, lahko smo se lepo vmile in končno šle na cervesas (piva). Zjutraj vstanemo ob sedmih in gremo takoj k mehaniku. Tam nam povejo, da ker je sobota v bistvu ni mehanika, ampak so tam samo neki vulkanizeri, ki ne znajo nič drugega in pa trgovina z avto-potrebščinami. In pa da v bistvu nikjer v bližini danes mehanik ne dela. Super. Nič, kaj čmo, gremo probat it dalje, kak daleč bomo pač prišli. In smo prišle celo 180km dalje. Tokrat, smo stale blizu SOS telefona. Pokličemo pomoč. 15min je trajalo, da smo se zmenle z teto, da nam pokliče avtovleko. In ta je celo prišla - po uri in 15 stanja na avtocesti na opoldanskem soncu je avtovleka naposled prišla. Me smo si medtem - vajene že vsega tega - uredile nohte.Verjetno je moglo smešno zgledat kak tri punce sedijo ob sos telefonu in si pilijo nohte. No, avtovleka pride, stric ne zna angl. in me si pomagamo z Anjo in njeno španščino. Ugotovimo, da danes ali jutri nemremo nič nardit, kr je vikend, stric predlaga da on odpelje avto do mehanika nas pa pošle na taxi do Valencije (30km) od koder smo šle do Anje v Ciudad Real. Stric se še najprej malo vstraši policije, kr bi nas mogo tri pelat v kabini in predlaga naj se ena skrije zadi v avto. Ja pa ja. ne vemo ki je mel pamet. Valda da je to pol ful hujši prekršek, tak smrtno nevaren.Anja ga po telefonu prepriča da tak ne bo šlo in smo se pelale v kabini. Pol nas, ko smo bli dol z avtopiste pobere taxi in do Valencije nas stane pot še 50 evrov. Z stricom Florenom (to je oni avtovlekar) si izmenjamo številke, da nas pokliče, kak je z avtom (ne, nismo nič še plačale). In smo šle pol z Valencije s prvim vlakom do Anje. Ker ni blo drugo fraj, smo ble v prvem razredu. Smo si zaslužle (v 1uri vožnje smo doble malco, slušalke za tv…)In zvećer ob 21:20 končno prispemo na cilj. Seveda zamudimo bikoborbo, za katero nam je Anja kupla karte, ampak jih je hvalabogu tudi uspela prodat. To je to. V pon. zvemo naddaljne inf. o avtu (Mikiju).

Zaj se mi res ne da več pisat, se še kaj javim.

festivalsko ;)

zdele sibam¹ na VIÑAROCK!!! grem v valencio z eno sosolko iz anglescine, bom porocala pol! vi pa drste pesti dons za spanijo! have faaaaan! mwa

1. komp je od vijoli, zato ni sumnikov, je pa ñ [↩]

priznam.

…dons še mene grabi nogometna mrzlica¹ !!!!

VAMOS ESPANA!!!

1. brudi, a si kej ponosen name? [↩]

ponoreli španci

tuki v španiji mamo zdej čisto štalo. zaradi previsokih cen bencina so se kamionarji odločili stavkat, zabarakaderali so dostope do mest, pa meje pa nevem kaj še vse¹…

posledice te stavke so: 1 mrtev gospod², pomanjkanje bencina, nekaj zaprtih stricev³, metanje jajc pa zelenjave v policaje, ogromno usmrajenih tovornjakov, ki s tovori čakajo ob cesti (bogi uni k prevažajo ribe )

v bistvu za stavko vem že od nedelje, sam temu nisem posvečala neke pozornosti, itak pa sem mislila da bo do zdej vse mimo. ampak ko sem v torek šla v trgovino je biu pa res čudn občutek vidit vse police prazne…oziroma to, kar sem mislila da je prazno je RES prazno ratalo šele v sredo⁴. slikce so dokaz kok mal je treba da narod ponori….

a kdo ugane kaj naj bi bilo na praznih policah (ni težko ker sem dala zelo jasne namige)

ko sem šla poslikat prazne police sem bila skoraj sama v trgovini. prodajalci so brez dela, mesar je zdolgočaseno stal za svojim pultom in pil pivo ⁵, druge tete pa so pomivale tla. zmanjkal je tut vse zmrznjene hrane, trgovina u bistvu zgleda kt da jo bojo zaprli…. se mi je pa zdelo zanimivo da ko sem se vračala domov sem vidla da imajo fruterije normalno količino sadja in zelenjave - v merkadoni pa je folk vse razgrabu. s tem, da so stvari iz fruterij 100% bolj sveže in naravne, predvsem pa ne pakerane po en pa en produkt v plastično embalažo…. španci pač

še dobr da mam jst en tak nagon po kopičenju hrane doma. ne da se mi vsak dan v trgovino, pa včasih tut kej preveč skuham pa dam zmrznt….pomoje da za kakšen tedn je še kok časa bi pa vi preživeli s tem k mate doma?

EDIT: tok časa sem se pripravljala objavit to, da se je vmes stanje že znormaliziralo, vsaj sodeč po trgovinah

1. mam opravičilo za mojo ignoranco, noro sem se učila, če pa vas pa res zanima pa poguglite [↩]
2. kamionarji so ustavljali druge kamionarje, da so jim sporočili da je treba stavkat in če sem prou razumela je enga strica, k je ustavlal, zbiu avto [↩]
3. teh, ki so ustavljali kamionarje [↩]
4. slikce so iz srede [↩]
5. kaj pa nej drucga ubogi človek počne [↩]

pa sta šli…

ena mau patetična objava:

kako se počutim zdej, ko sta litvanki šli?

ne vem, sploh še nisem dojela….onidve sta edini, ki jih bom RES pogrešala. in žalostno je to. sej si izmenjaš skajp¹, pa email, pa cifre, pa naslove, pa si obljubiš da se srečaš čimprej bo mogoče….ampak ali je možno, da bo še kdaj isto?!? mau sem slaba v izražanju čustev takrat ko je treba, ampak res ju² bom pogrešala! ko sem vidla kako sta veseli darila…o ker dober občutek - res je ko pravijo da je 1oox boljše nekaj podariti kot prejeti!

kdo gre z mano naslednje leto v litvo?

ta komad, ki ga slišite, me bo vedno spominjal na njiju…

1. ok, to mam že od prej [↩]
2. vsa ta dvojina, sploh je ne znam več, da pa jo sploh uporabljam je pomoje vpliv blogov, pa povišano vredotenje lastnega jezika, sploh zdej ko sem v španiji [↩]

tidam tidam tidam…

ajej. še en dan ko sem šla “sam na eno pivo”. no ja, sej se ne prtožujem, ampak jutr pa ne bo tok fajn ko se bom mogla učit. torej, kaj se mi dogaja: junij je nevaren čas za učenje, še posebi če si erazmus študent, in to tako resen kot jst ¹ , namreč julija grejo vsi dam in to prinese za sabo “un monton de”² poslovilnih zabav…

drgač pa sm dons prvič delala tuki, učim ene tamale angleško. in sem bla zelo vesela ker to učenje ne obsega tut slovnice ampak sam konverzacijo!

ok, ne da se mi več pisat, buenas noches!

1. da ne bo napak v razumevanju, jaz sem resna erazmus študentka - lejte ob keri spodobni uri grem spat!!! [↩]
2. veliko, ogromno? [↩]