lepa, pametna, skromna…

kdaj pa kdaj se zgodi, ko ješ kinder bueno, da se ti zdi, da je ena stran bolj napolnjena s čudovito kremico kot druga. ko se je to zgodilo prvič, sem si mislila “o ti šment”, ampak po parih repeticijah pa sem se vprašala če ne bi tega raje podrobno raziskala, ter razvila taktiko pri kateri bi vedno dobila tisti del, ki je boljši. tako je namen tega znanstvenega eksperimenta da ugotovim ali je to čisto naključje, ali pa je dejansko pomembno katero palčko kinder buenota vzameš iz paketka (v primetu da si ga z nekom deliš in si pogolten in hočeš unga z več sladke vsebine).

torej hipoteza oz. pričakovanja: moja hipoteza je, da je zgornja palčka tista ta mikavnejša, pa poglejmo ali jo bom (se bo?) potrdila ali ovrgla???

potek eksperimenta: najprej sem odprla zunanji ovitek. da bi bila karseda previdna in ne bi po nesreči zamešala polovic, sem odprt ovitek najprej položila na mizo in šele nato iz njega izvlekla najprej zgornjo polovičko (položila sem jo malo nižje na mizo) ter nato še spodnjo (ki sem jo položila tik pod zgornjo).

odlomila sem en košček in ga z zobmi previdno odprla, ter ga položila nazaj na njegovo mesto.

postopek sem ponovila pri vseh koščkih obeh polovic. vmes sem jih sicer malo pojedla, ampak to naj vas ne skrbi.

sledil je pregled polnosti obeh polovic (oz. tega kar je ostalo), moje izurjeno oko je opazilo da lahko hipotezo kar ovržem: ne le da ni bila zgornja polovica bolj kremasto vsebna, celo v eni sami palčki je količina file variirala.

p.s. za potrebe prave znanosti sem naredila tudi kontrolni preizkus (= pojedla sem še en kinder bueno), rezultat se ni spremenil.

sporočite če so vaši poskusi prinesli drugačne razultate

bellin vzor ni pojedu traktorja ampak letalo. huh, krneki, važn da vmes poje svoj kozarc

vroče mi je k svina, že dva dni sem bolana in moj nos se spreminja v eno veliko rdečo reč. mau se mi že blede od tega da sem zaprta doma, dougčas mi je. nimam energije niti za brat, vse kar lohk delam je da gledam tv, ampak je z mano bolana tudi ena mati, ki hoče ravno istočasno delat neki za službo v prostorih namenjenih pehladnemu izležavanju in gledanju televizije. in pol jst potegnem takratko k sm vljudna mlada dama in se odpravim v svojo sobo. tko sem se potem danes iz dolgčasa vrgla v kulinarične preizkuse (to mati dovolijo ;)), naredla sem juho (woo-hoo!) pa mafine.

štajerski slavček pravi da kot galeja pluje na slovenskem medijskem nebu…..uuuum, okej?!?!

to objavo je napisala iva na hitro v mejlu, jst pa samo kopipejstam…

Prispele smo koncno.Ciudad Real je kul. Anja ma ful vlki flat, kot da bi se po hotelu šeto, v bistvu….

No pa naj začnem z zgodbo našega road tripa….
Dan ena.
Odpravimo se na pot, z nino sma ful vesele, da ma Barbi GPS.Ful zanimiva naprava. No ….težave se začnejo, ko prečkamo italijansko mejo in se spravimo na avtocesto. Nekje po 150ih km vožnje začne avto ful rukat in gas več ne prime, prižgeta se lučki za akumolator in olje (avto je bil prejšnji dan servisiran, kr je bratranec od barbi mehanik in je vse porihto). Zapeljemo na odstavni pas in barbi kliče domov. Probamo avto vžgat, vse kul, avto normalno gre dalje. Vozimo počasi in zadeva se ponovi. Zapeljemo na nekakšno malo postojankico in pogledamo (ja tri ženske) pod havbo. Olje kul, akumolator kul….Htele smo vprašat kakega strica kaj bi lahko blo, pa itak so bli sami italjani z NIČ znanja angleščine. Pol do nas pristopi en stric - italijan in me probamo razložit kaj je narobe. Stric se vsede in avto vžge. Ja, itak. Kak razložit italjanu da zdaj dela, čez kilometer ali več bo pa spet nehal. In stric misli da je rešo zadevo. Nič, me se spet odpeljemo dalje z namenom da se vstavimo na neki pumpi in tam povprašamo. Oni stric se vozi za nami in nam itak spet začne rukat avto itd. Stojimo spet ob avtocesti. Stric se vstavi pred nami in Barbi s pomočjo svoje kolegice ki zna italjansko proba kontaktirat z njim. Razloži nam, da bo šel na SOS telefon poklicat avtovleko, ki bo stala 200evrov in nas bo pelala k mehaniku. Ok.Kaj nam drugega preostane.15 min za tem pride avto, ki zavaruje območje z nekimi znaki in z nami počaka avtovleko, ki pride v naslednjih 15ih min. Stric naloži avto, nam reče andjamo in že smo sedele v kabinici natlačene vse tri. Pelje nas 24 km v neko mesto, kjer naj bi bil mehanik. Tam se izkaže, da je on sam mehanik in nam v 20min. popravi avto. Vse skup z avtovleko je stalo 120 evrov. Baje je bla finta v pumpici za bencin, ki se bi naj staknila. Barbin bratranec je reko, da je tip kao ful hitro skužo težavo. No, in smo šli dalje. GPS nas je vodo nazaj na avtocesto in kot rečeno smo se odločle da prenočimo v San Remu. Tam najdemo en kamp za 47 evrov na noč za vse skup. Super. Teta v kampu, je bla prva italjanka, ki je dobro znala angleško. Tam spimo in se ob 5h zbudimo, da bomo ja čimprej pri anji. Po Garminu sodeč že okoli desetih zvečer. In je šlo. Čez francijo se je blo zabavno vozit, ful smešne cestninske postaje, ko mečeš v neko vlko košaro kovance. Pol pridemo v španijo in tudi gre. Nekje 450 km pred ciljem avto začne spet rukat ampak nekak še zdrži en cajt, pol se pa dokončno ustavi. Mislile smo da bo postopek isti kot pri italjanih. Ker ni blo zraven SOS telefona smo klicale mednarodno št. za klic v silo 112. Po dvajsetih min. prevezovanja in 30ih minutah čakanja avtovleke in spet - ko še nikoga ni blo smo spet klicale - prevezovanja, barbi zgubi živce in na cesti vstavla avte. Medtem, ko meni teta v telefon govori koga naj pokličem in kaj ona ne more nardit, je barbi vstavla enga strica. Ful prijazen. Neki delavec, ki je znal par osnov angl. Da smo se lahko sporazumeli, je on poklico, kolega, ki je iz avstralije in zna angleško. Stric pol kliče pomoč in po 10ih min. ugotovi, da ena avtovleka iz enega mesta sploh ne vleče dol iz avtoceste, druga avtovleka pa se ni javla. Torej kaj storit. Ker smo stale tam že uro 45 je avto zgleja prišo rahlo k sebi in vžgal. Stric je reko, da naj vozimo za njim, da je 5km vkraj mehanik. In smo šli. Itak je bla ura že devet zvečer in niso bli več odprti. Stric nam pokaže, ki so mehaniki, nato se peljemo za njim 1km dalje, kjer je bil nek hotel (aja, to je bla bol neka zakotna vasica varjanta). Stric gre z nami v hotel in se zmeni z onimi v recepciji, ker tam nihče razen dveh gostov ni znal angleško. Dobimo sobo za 72evrov za vse tri, nasledni dan pa bi naj šle do mehanika. Stricu se ful zahvalimo, mu hočemo dat 20evrov, noče vzet, pa mu damo nekega pliškota za srečo. Hvalabogu je soba bla ful fajn, lahko smo se lepo vmile in končno šle na cervesas (piva). Zjutraj vstanemo ob sedmih in gremo takoj k mehaniku. Tam nam povejo, da ker je sobota v bistvu ni mehanika, ampak so tam samo neki vulkanizeri, ki ne znajo nič drugega in pa trgovina z avto-potrebščinami. In pa da v bistvu nikjer v bližini danes mehanik ne dela. Super. Nič, kaj čmo, gremo probat it dalje, kak daleč bomo pač prišli. In smo prišle celo 180km dalje. Tokrat, smo stale blizu SOS telefona. Pokličemo pomoč. 15min je trajalo, da smo se zmenle z teto, da nam pokliče avtovleko. In ta je celo prišla - po uri in 15 stanja na avtocesti na opoldanskem soncu je avtovleka naposled prišla. Me smo si medtem - vajene že vsega tega - uredile nohte.Verjetno je moglo smešno zgledat kak tri punce sedijo ob sos telefonu in si pilijo nohte. No, avtovleka pride, stric ne zna angl. in me si pomagamo z Anjo in njeno španščino. Ugotovimo, da danes ali jutri nemremo nič nardit, kr je vikend, stric predlaga da on odpelje avto do mehanika nas pa pošle na taxi do Valencije (30km) od koder smo šle do Anje v Ciudad Real. Stric se še najprej malo vstraši policije, kr bi nas mogo tri pelat v kabini in predlaga naj se ena skrije zadi v avto. Ja pa ja. ne vemo ki je mel pamet. Valda da je to pol ful hujši prekršek, tak smrtno nevaren.Anja ga po telefonu prepriča da tak ne bo šlo in smo se pelale v kabini. Pol nas, ko smo bli dol z avtopiste pobere taxi in do Valencije nas stane pot še 50 evrov. Z stricom Florenom (to je oni avtovlekar) si izmenjamo številke, da nas pokliče, kak je z avtom (ne, nismo nič še plačale). In smo šle pol z Valencije s prvim vlakom do Anje. Ker ni blo drugo fraj, smo ble v prvem razredu. Smo si zaslužle (v 1uri vožnje smo doble malco, slušalke za tv…)In zvećer ob 21:20 končno prispemo na cilj. Seveda zamudimo bikoborbo, za katero nam je Anja kupla karte, ampak jih je hvalabogu tudi uspela prodat. To je to. V pon. zvemo naddaljne inf. o avtu (Mikiju).

Zaj se mi res ne da več pisat, se še kaj javim.

dons sem mau bluzila po netu in naletela na to stran….model¹ ma ‘punco’, VW hrošča, k mu je ime Vanilla. Pa to ni njegova prva ‘punca’, je že meu petletno zvezo z Victorio, prav tako hroščem² ….uhuh?!?! svašta! ok, sej se zavedam, da obstaja mnogo čudnih spolnih praks, v končni fazi je men čist vseen kaj folk počne sam s sabo, sam je pa sick, ko vidš napisan tak stavek:

He added: “There are moments way out in the middle of nowhere when I see a little car parked and I swear it needs loving.”

1. itak da američan [↩]
2. bogu hrošči :( [↩]